Pot iz mreže Senzorno-motorne amnezije


4 minut

Pride trenutek, ko se zavemo, kako globoko smo zabredli v težave. Končno se nehamo tolažiti z vsem, kar se trenutno dogaja dobrega in si dovolimo pogled usmeriti tudi v stvor, ki se hrani in raste z našim neredom. Ravno obratno deluje kot odnos z otrokom - manj mu posvečaš pozornosti, raje te ima.

Govorim o Senzorno motorni amneziji, o parazitu z velikim številom lepljivih lovk in osladnim glasom, ki nas zna počasi a vztrajno voditi v navidezni blišč, ki domuje v kraljestvu kaosa.

Ta čas, ko smo s pogledom uprti v svetlobo blišča, pozabimo, da nas noge vodijo naprej v globino brezna, ki za marsikoga postane pogubna. Le peščica je teh, ki se za trenutek odpovejo pogledu v svetlobo, da lahko spoznajo kam jih nesejo noge.

Za boljši vpogled, sledi krajša AEQ štorija 👇

Lebdim v polsnu, ki ga prekine neprijeten vročinski val. Uzrem, da sem se znašel v najbolj zanikrnem kotičku Zemlje. Prostor, kamor nihče ne stopi zavestno sam, ampak si prikrito zapeljan. Tako počasi, da še sam ne veš, kje ima ta pot začetek ali konec.

Vse okoli mene brezkompromisno polzi dalje. Za hip uspem uskladiti pogled s korakom in skobacam na stran. Spoznam, da sem se na ta način izmaknil silnemu vleku, ki vse ostalo pomika globje v spiralno klet.

Misliš, da je najhujše že za tabo, a žal se motiš. Pravi užas se šele prične. Čas je, da se odločiš, ali sestopiš nazaj v tirnico, ali boš pričel graditi svojo.

Opazim, da stvor, ki ostale drži k tlom, najeda tudi mene. Duši me z lovkami, ne da mi dihati, ne morem se premikati. Začenjam čutiti vse, kar sem med polzenjem na poti navzdol pustil spregledano. Spoznam globino sranja v katerem sem se znašel.

»Zakaj sem se znašel tukaj? Vsi boste odgovarjali za ta zločin! Ne zaslužim si tega!!!«

Kričanje prekinem, ker me v to prisili sunek. Glej ga zlomka! Zopet sem iz obrobja zdrsnil v sluz in začenjam polzeti navzdol po bregu. Uporabim gib, ki me je rešil prvič in tokrat že malo manj nerodno splezam nazaj na suhi breg.

Kot kaže moram s pozornostjo ostajati pri bistvu. Ne bom se zanašal na nič drugega, samo moji koraki so pomembni. Vse ostalo je lahko le plod mojih utvar iz preteklosti. Težko mi je sprejeti dejstvo, da niti sebi ne morem v celoti zaupati.

Na čemu graditi? Kaj so tisti gradniki, zaradi katerih bom mogoče nekoč pripešačil ven iz tega brezna in ugledal prve zametke zelenja?

Nihče me ne sliši. Kot kaže sem sam. Vsi ostali se pri drsenju ne pustijo motiti.

Nadaljevanje poti navzdol ni več rešitev. Sedaj vem, da sem obkrožen z zahtevnim terenom in da bom velik del pozornosti moral namenjati predvsem natančnim in usklajenim gibom. Korak za korakom navzgor in v dobri pripravljenosti na udarce in pasti, ki name prežijo iz vseh strani tega razdejanega brloga.

Koraki so mi težki, a do večera že naredim nekaj metrov vzpona. Potreben je počitek. Vem, da se bom zjutraj zopet zbudil kakšen meter nižje, ampak sprejmem mali poraz v zavedanju, da je pred menoj še dolga pot do zame pomembne zmage.

Začutim lovke, ki se mi plazijo po hrbtu. Ne zmorem več, storil sem vse, kar je v moji moči. Začutim, kako mi veke padajo čez oči in nisem povsem prepričan ali sem to storil sam, ali ima nadzor nad vekami mehkužec, ki je prisesan name.

Spanec zgodaj v jutru prekine panika. Ena izmed lovk je našla pot v moj sapnik. Ne morem vdihniti niti atoma zraka. »A ta mrcina res ne zna spoštovati osebnega prostora?«

Z dlanmi z vso silo zagrabim napadalno lovko in jo neusmiljeno potegnem, a ob tem me zaboli vse, kar je v meni še živega. Lovka ne popusti. Le še bolj se v paniki naguba in sapnik poka po šivih. Vdihniti ne morem več, iz mene pa na trenutke uhaja le brezupno hropenje. Prešinejo me misli: »Konec je z mano, zbogom življenje!«.

»Sprosti se!« zadoni učiteljski glas iz neba. »Ni lovk, ni stvora. A opaziš, da imaš napet vrat in trebuh?«

V brezupnosti položaja nisem videl drugega, kot da sledim glasu. Začutim, da imam vrat trd kot kamen. Spostim napetost, v grlu se ustvari pora skozi katero v pljuče vnesem okoliški zrak. Po telesu zakroži sveža zaloga kisika. Pulziranje v telesu me navda z energijo in občutkom, da sem zopet vsaj za odtenek bolj živ.

»Naredi še dva vdiha in izdiha in v svojem ritmu zaključi z vajo« - slišim Alešev pomirjujoč glas.

V trenutku se mi v mislih sestavi celotna slika. Odprem oči in pogled mi le še potrdi spoznanje, da ležim na udobnih tleh brežiškega AEQ centra.

Pot iz mreže SMA se je pravzaprav šele začela!




Prejšnji članek: Kronična bolečina