Refleks rdeče luči


7 minut

Refleks je najosnovnejša oblika vedenja, o katerem govorimo, kadar se telo avtomatsko odzove na dražljaj. Vrsta dražljaja vpliva na to, kateri refleks se bo sprožil. Najosnovnenjši so trije in vključujejo gibanje celega telesa. To so refleks zelene luči, rdeče luči in refleks travme. V tem članku se bom posvetil refleksu rdeče luči.

Zanj je značilno, da se proži, kadar se zgodi kaj nepričakovanega ali nevarnega. Pride do telesnega odziva, pri katerem se aktivirajo mišice na sprednji strani telesa. Zakrčijo se trebušne in prsne mišice, s čimer se skrajša sprednja stran trupa in s seboj povleče naprej še glavo. Napnejo pa se tudi notranje stegenske mišice. Drža telesa je usločena naprej. Refleks vodi v ta položaj z namenom, da se telo ustavi in zaščiti pred prežečo nevarnostjo. Napetost na sprednjem delu trupa nas pomanjša in s tem postanemo težja tarča za nasprotnika. Trebušno votlino skrijemo v notranjost in s tem zavarujemo tamkajšnje vitalne organe. Dvignjena ramena pa nam tudi pomagajo zaščiti vrat ter glavo.

Neprimerna uporaba refleksa rdeče luči

Ta odziv se je pri človeku razvijal in izpopolnjeval tisočletja ter se izkazal za najbolj dovršen in primeren odziv, ko nas nekaj preseneti. Ni pa temu tako pri ljudeh s kroničnimi bolečinami. V tem primeru govorimo o osebah s senzorno-motorno amnezijo (SMA), ki med drugim povzroča nerealno zaznavanje okolice. To pomeni, da dražljaje iz okolice oseba dojema popačeno, jih napačno ovrednoti, čemur sledi tudi neprimeren refleksni odziv. Med drugim se lahko neprimernost kaže v tem, da je izbran refleks napačnega tipa. Na primer, da se aktivira refleks zelene luči, takrat ko bi bilo bolj primerna aktivacija refleksa rdeče luči ali pa oseba reagira z rdečo lučjo takrat, ko nanj ne preži nobena nevarnost. Kadar pa je izbran pravi tip refleksa, pa je možnost za napako še neprimerna jakost (premočna ali preblaga aktivacija refleksa) ter nepravočasnost (kadar se oseba odzove prehitro ali pa prepozno). Ko mine dovolj časa, oseba neprimerno uporabo refleksa ponotranji in to postane njena “nova realnost”.

Posledice neprimerne aktivacije

S kronično aktiviranem refleksom rdeče luči se ne bi bilo potrebno spoznavati in ga odpravljati, če ne bi bilo z njim povezanih vrsto neprijetnosti, s katerimi negativno vpliva na kvaliteto našega življenja. Zaradi slabega nadzora nad sproščanjem mišic rdeče luči oseba nezavedno ohranja napete mišice tudi med dnevnim počitkom ali pa nočnim spanjem. Mišice s svojo napetostjo porabljajo energijo, ki je potem primanjkuje za aktivnosti, ki nas čakajo tekom dneva. Ker na ta način telo v resnici ne počiva, je s tem oseba prikrajšana še za vse ostalo, kar nam dobrega ponuja počitek. Telesu s tem odvzamemo možnost, da sproži procese obnavljanja in čiščenja. V takem primeru se človek zbudi z občutkom utrujenosti in neravnovesja.

Pri gibanju pa pride do sledečih omejitev. Zaradi napetosti v mišicah sprednje strani se gibanje omeji in ustvarja nepotreben napor. Gibanje deluje podobno, kot da ima oseba ves čas nogo na zavori in v premikanje vlaga ogromne količine truda. Na ta napor se hitro navadi in ga med vsakodnevnim hitenjem niti ni zmožna več občutiti.

Zaradi kronične napetosti razvijemo zelo omejen nabor gibov in s tem močno okrnimo našo telesno govorico. Tudi naša osnovna telesna drža namesto pokončne postane sključena.

Negativnih vplivov pri kronično aktiviranem refleksu rdeče luči je več. Zaradi neusklajenega delovanja mišic gibanje postane omejeno in naporno. Kronično napete mišice zadnjega dela trupa otežujejo izvajanje gibov, pri katerih bi se morale te iste mišice primerno podaljšati. V želji po dosegu cilja, gibe vseeno izvedemo na način, da zakrčenost mišičevja na sprednji strani trupa prisilno uravnavamo s pretiranim krčenjem mišic na nasprotni - hrbtni strani.

Sledeči primer opisuje, kako je zakrčenost trebušnih mišic povezana s kroničnimi bolečinami v hrbtu. Napete trebušne mišice skrajšajo dolžino sprednje strani trupa in s tem potiskajo zgornji del telesa v sključeno držo. Ker pa v takem položaju človek težje opravlja vsakodnevna opravila, se trudimo ohraniti pokončno držo. Oseba, ki nima senzorno motorne amnezije, lahko to stori s sprostitvijo trebušnih mišic. Če pa smo zmožnost sproščanja izgubili, se v pokončno držo prisilimo z napenjanjem mišic v ledvenem delu hrbta. Tako imamo napete mišice na obeh straneh trupa, kar viša napetost v hrbtenici. Na prevelike pritiske v hrbtenici nas začne opozarjati bolečina. Pretirano napetost je možno odpraviti z nižanjem SMA, s čimer si povrnemo nadzor nad sproščanjem trebušnih mišic. Na ta način bo sčasoma tudi drža telesa postala bolj naravna in prijetna.

Vpliv strahu na vedenje

Kronična zakrčenost refleksa rdeče luči vpliva tudi na vedenje in s tem na odnose ter človekovo interakcijo z ostalimi sistemi. Pretirana zakrčenost sprednje strani telesa nagne osebo iz ravnovesja in omeji njeno gibanje. Omejen spekter gibalnih vzorcev neposredno omeji tudi vedenje, ki ga ima oseba na razpolago za interakcijo z okolico. Zniža se ji tudi spontanost gibov, ker je oseba globoko prepričana, da bi jo spontano vedenje lahko nevede spravilo v kakšno neugodno situacijo, kakršno je že doživela v preteklosti. Če je strah pred ponovitvijo preteklosti zelo močan, bo oseba ta vzorec ponotranjila do te mere, da ga prevzeto uporabi tudi v situacijah, kjer ni možnosti za nevarnost in bi se lahko vedla bolj sproščeno in spontano.

Vedenje je način komunikacije, ki jo razvijemo z okolico z namenom zadovoljevanja lastnih potreb. Neravnovesje ustvari čustva, ki jih v obliki vedenja skomuniciramo v okolico, ta pa na naše vedenje odreagira na način, ki vpliva na naše stanje potreb. Bolj kot izbiramo primerno vedenje, bolj ugodna bo reakcija okolice in s tem boljša zadovoljitev naših potreb.

Potlačitev strahu in z njim povezane zmote

Drugače pa je, če oseba v sebi kronično zadržuje strah. Podzavest se na prisoten strah odzove z aktivacijo refleksa rdeče luči, s čimer vpliva na vedenje. Okolica bo v govorici telesa zaznala prestrašenost in temu primerno reagirala. Pogosto se zgodi, da si kronično prestrašen človek nevede izbere okolje, kjer ne bo imel pravih pogojev za ustvarjanje ravnovesja, naj si bo to izbira partnerja, prijateljev ali pa izbira poklica, hobija. Značilnost takega neprimernega okolja je, da osebo odvrača od usmerjanja pozornosti v lastno neravnovesje in ga primora v pretiran trud, ki bo telo osebe izčrpalo do te mere, da mu začne primanjkovati energije. Manj kot je na voljo življenjske energije, manjša je jakost čustev. Znižana jakost strahu postane prešibka, da bi dosegla zavest. Utrujena oseba ne zaznava več potlačenega strahu, kar v njej ustvari lažen občutek pomirjenosti. Oseba se na ta način za krajši čas počuti bolje, ne zaveda pa se, da doseganje pomirjenosti zgolj z utrujanjem dolgoročno vodi v kronične bolečine, izgorelost in izgubo želje po preživetju. AEQ metoda pomaga prepoznavati, katere aktivnosti in z njimi povezano vedenje je tisto, ki nas vodi v pretiran trud in nas pomaga učiti višje učinkovitosti vedenja s katerim lahko začnemo urejati prisotno neravnovesje.

Učenje učinkovitejšega vedenje

Popolno ali vsaj delno odpravljanje zakrčenosti na sprednji strani telesa je mogoče z zmanjševanjem senzorno-motorne amnezije, ki jo ponuja učenje AEQ metode. S pomočjo AEQ učitelja dobi stranka razlago o vzrokih za kronične bolečine in kako se jih odpravlja. Nato se razlago podkrepi z AEQ vajami, kjer oseba začne prepoznavati svoje trenutno stanje in omejitve pri čutenju in nadzorovanju gibov. Z rednim zavestnim izvajanjem vaj spoznamo načine, kako bolje zaznavati telo ter višati nadzor nad napetostmi mišic. Kot rezultat razvijemo vse boljšo učinkovitost gibanja in s tem tudi učinkovitost našega vedenja. Ko nove oblike vedenja ponotranjimo, smo dosegli spremembo načina življenja, ki jo z drugimi besedami imenujemo celostna sprememba. Izboljšava načina življenja človeka uravnovesi, s tem pa um nima več potrebe, da bi ohranjal določene dele telesa v kronični zakrčenosti.

AEQ metoda je aktiven pristop k razreševanju kroničnih napetosti in bolečin povezanih z njimi. Z zmanjševanjem senzorno-motorne amnezije se nam izboljša zaznavanje svojega telesa in okolice. Strah začenjamo zaznavati bolj realno. Če se nahajamo okolici, ki je za nas varna, jo tako začneta dojemati tudi naša zavest in podzavest.

Poleg boljše zaznave pa z AEQ vajami zgradimo tudi boljšo motorično povezavo med možgani in telesom. Poveča se nam zaupanje, da bo telo na dražljaje iz okolice odreagiralo v skladu z našimi željami. Z večjim zaupanjem v telo pa še izdatno vplivamo na višji občutek varnosti in ustvarimo povratno zanko, pri kateri nižanje nepotrebne napetosti v telesu ustvarja bolj realen občutek varnosti. Z bolj realnim občutkom varnosti pa zopet zmanjšujemo potrebo po pretirani zakrčenosti telesa. Kronično prisoten strah, ki smo ga razvili v preteklosti, začenjamo z boljšo usklajenostjo uma in telesa postopoma odpravljati. Z odpravljanjem strahu ustvarimo prostor za več kreativnosti, igre in spontanosti.

Vemo, da je življenje deloma predvidljivo in znano, v mnogo večji meri pa nepredvidljivo. Pot, ki je pred nami, je še neprehojena in nam nepoznana. Ob tem pa drži, da bomo to pot prehodili lažje in z večjo eleganco, če nas bosta pri naših željah podpirala tudi telo ter podzavest.

Klemen Žagar, Učitelj AEQ metode 2. stopnje



Naslednji članek: Kronična bolečina
Prejšnji članek: Refleks travme ali poškodbe