Refleks travme ali poškodbe


3 minut

Travma refleks je poleg refleksa zelene in rdeče luči eden izmed treh osnovnih refleksov. O njem govorimo v primeru, ko napnemo del mišičevja z namenom, da se obvarujemo pred neželenimi zunanjimi ali notranjimi silami. Sproži se lahko zaradi poškodbe ali nesreče, ali pa ko smo izpostavljeni prežeči nevarnosti. Takrat z napetostjo otrdimo površinski sloj telesne membrane, da dosežemo boljšo zaščito notranjosti, zmanjša pa se tudi njena prepustnost. Zakrčenost nas sicer delno imobilizira in zmanjša nabor možnih vedenjskih vzorcev, vendar pa v zameno pridobimo močnejši oklep, ki naš ščiti in ohrani delovanje osnovnih življenjskih funkcij. To je eden izmed elementarnih kompromisov, ki je človeški vrsti pomagal preživeti do danes.

V primeru, da zaznavamo prežečo nevarnost s strani, bomo samodejno napeli predel, ki je ogrožen, z namenom da na tem predelu ustvarimo ščit. Če, recimo, pričakujemo udarec s strani, bomo napeli bočni del trupa, da ga okrepimo in s tem zmanjšamo možnost poškodbe. Udarec v sproščen prsni koš je lahko za človeka usoden.

V primeru poškodbe pa z refleksom poskrbimo, da poškodovani del zaščitimo, tako da nepoškodovana stran telesa prevzame del sile, ki jo želimo preusmeriti stran od poškodovanega del telesa. V notranjosti membrane zaradi poškodovane strukture biva neravnovesje, ki ga z napetostmi na zdravih delih telesa nadkompenziramo in s tem membrana navzen deluje precej bolj usklajeno, kot bi sicer. Za tako vzpostavljanje navideznega ravnovesja potrebujemo stalno napetost, zaradi česar v telesu pride do znatno povečane porabe energije.

Refleks travme torej ima pomemben preživetveni namen. Kadar se refleks ujema s situacijo znotraj ali izven nas, govorimo o primerni aktivaciji refleksa. Če pa ostane aktiviran tudi, ko se poškodba zaceli ali nismo več ogroženi, pa govorimo o neprimerni - kronični aktivaciji. Neprimerna aktivacija nam trajno zmanjšuje količino življenjske energije in omeji spekter gibov in vedenja, ki ga premoremo. Oboje dviguje raven neučinkovitosti, ki jo občutimo v obliki nizke kvalitete življenja in bolečine.

Drža telesa pri aktivnem travma refleksu se odkloni od optimuma in izpostavi telo sili gravitacije. Zaradi povečane izpostavljenosti postanejo gibi težji kot sicer. Z oteženim gibanjem tudi težje urejamo nered, zaradi česar smo pogosteje v okolici z visoko stopnjo neurejenosti in nepredvidljivosti. V takem okolju pa poškodovano telo še lažje naleti na nevarnost in možnost novih poškodb. Pot iz začaranega kroga se nahaja v ponovnem vzpostavljanju čutno-gibalnih povezav znotraj nevro-muskulotornega sistema. Potrebujemo pravo mero časa, pozornosti in energije, ki jih vložimo v učenje. Učinkovit način je redno in zavestno izvajanje AEQ vaj. Tekom učenja odkrivamo pri katerih gibalnih vzorcih prihaja do neskladanja med zastavljenim gibom in končnim rezultatom. Področjem, kjer čutimo neurejenost v obliki bolečine ali nelagodja, posvetimo čas in se poglobimo v iskanje boljših čutnih in gibalnih povezav. S tem urimo našo zmožnost nadzora nad aktiviranjem refleksa travme, da se aktivira le takrat, ko je potrebno in v meri, ki ustreza situaciji. Ko se poškodba zaceli ali ko je nevarnost mimo, mora um sprostiti refleks in preiti iz simpatičnega v parasimpatičen način delovanja. Takrat je naše mišičevje sproščeno, s tem pa se poveča tudi prepustnost membrane. V notranjost membrane sprejemamo več informacij iz okolja, prav tako pa ustvarjamo bolj jasno in avtentično vedenje, ki je usmerjeno navzven v okolje.

Če je povezava med umom in telesom dobra, bomo lažje in pogosteje dosegali stanje homeostaze, ki ga vedno spremlja dobro počutje in zadovoljstvo.

Klemen Žagar, Učitelj AEQ metode 2. stopnje



Naslednji članek: Refleks rdeče luči
Prejšnji članek: Refleks zelene luči