Refleks zelene luči


5 minut

Refleks zelene luči, je eden izmed treh osnovnih refleksov, ki se lahko sprožijo v mišičevju človeškega telesa. Ob aktivaciji se aktivirajo mišice na zadnji strani telesa. Glavo napravi pokončno, ramena se pomakejo nazaj, hrbet se usloči, napnejo pa se meča, zadnje stegenske ter ritne mišice. Pokončna drža omogoči telesu, da postane zelo pozorno na dogajanje okoli njega in je pripravljeno v hipu izvesti gib v katerokoli smer.

Sprožitev refleksa zelene luči je primerna in smiselna kadar zaznamo, da smo v situaciji, ki od nas zahteva pripravljenost na akcijo. Glede na težavnost akcije se prilagaja tudi jakost refleks. Primer nizke jakosti je moč občutiti ob pravilnem vdihu, močnejšo pa na primer med dvigovanjem iz počepa, nošenju bremena. Iz vidika preživetja, nam najbolj pride prav, ko smo v neposredni nevarnosti. Takrat nam omogoča, da sebi ali komu drugemu rešimo življenje.

Pogosto pa aktiviramo mišice zelene luči, tudi ko to ni primerno. Pod neprimerno aktivacijo refleksa štejemo primere, ko se na okolico odzovemo z pretirano jakostjo, ali časom trajanja akctivacije. Na primer, če ljudem zazvoni telefon, pa čeprav vedo, da jih kliče prijatelj, se pogosto na zvonenje odzovejo, kot da so v nevarnosti. Neprimerno trajanje pa dobro ponazarja spanec z kronično aktiviranim refleksom zelene luči. Podobno velja za sedenje, kjer je tudi bolje, če so mišice na zadnji strani telesa sproščene.

Tako uporabo refleksa zelene luči smatramo za neprimerno, ker povišan mišični tonus v telesu poruši ravnotežje. Na kritičnih mestih se pojavijo vnetja, ki jih občutimo kot bolečino in se s časom samo še okrepijo in izoblikujejo v kronično bolečino.

Neravnovesje nastane ker:

  • telesu odvzamemo možnost za počitek in regeneracijo
  • povišan tonus ustvari kronično utrujenost mišic
  • povišan tonus ustvari velike napetosti v sklepih (sklepi se več ne zmorejo regenerirati, začnejo izgubljati svojo osnovno funkcijo)
  • imamo veliko porabo energije med mirovanjem
  • se gibamo oteženo (ker se mišica na sprosti, deluje kot utež)
  • napete mišice onemogočijo prost prehod informacij in energije

Zgoraj opisane posledice so znak, da ima oseba Senzorno-motorno amnezijo (SMA). To pomeni, da ima pomankljivo/popačeno zazanavanje določenih občutkov, ter je izgubila nadzor nad določenimi mišičnimi skupinami. Zaradi popačenega zaznavanje občutkov, oseba dražljaje iz okolice zaznava drugače, kot bi jih v telesu z nižjim tonusom. Zaradi izgube nadzora nad mišicami pa tudi reakcija na dražljaje ni več taka, da bi odražalo realno stanje.
Življenje osebe z Senzorno-motorno amnezijo, tako temelji na iluziji, ki spiralno vodi v vedno slabši življenski položaj. Stopnjuje pa se tudi jakost bolečine, ki odraža nastalo neravnovesje.

Kdaj se kronično aktiviran refleks zelene luči razvije in kaj je povod za njegov nastanek. SMA se ne pojavi zato, da bi ljudjem znižalo kvaliteto življenja, temveč zato da nam v posebnih primerih reši življenje. Najpogosteje se to zgodi v otroštvu, ko je otrok v hudi stiski, in mu zunanji svet ne ponuja nobene primerne rešitve. Takrat otrok razvije ta prilagoditveni mehanizem, s katerim si reši življenje. SMA otroku omogoči, da ostane pri življenju, pa čeprav za voljo nižje kvalitete življenja.

Za razliko od ostalih živali smo razvili tudi sposobnost načrtnega vplivanja na svoje počutje in vedenje. Z usmerjanjem pozornosti v telesne občutke med nadzorovanim izvajanjem gibov, lahko zopet odkrijemo, kako omiliti vpliv SMA in s tem izboljšati življenje. To so temelji AEQ metode.

Ko oseba z izvajanjem AEQ vaj začne odpravljati SMA, se ji postopoma odpira tudi podroben vpogled v svoje otroštvo. Začne podoživljati občutke iz obdobij globoke stiske, ki so ves ta čas ostali potlačeni in izven dosega zavesti. Tipov travmatičnih dogodkov je veliko. V zvezi z zeleno lučjo, so najpogostejše situacije, ko starši otroku vseskozi nalagajo preveliko odgovornost. Zadovoljstvo staršev ob opravljenih nalogah otrok začenja enačiti z ljubezenijo, ki mu v takem odnosu primanjkuje. Zato ta vzorec v želji po ljubezni razvijajo dalje. Pa primeri, ko mora otrok biti konstatno v vlogi, ki drži družino skupaj. Torej prevzemanje vloge mediatorja, ki rabi vsak trenutek biti pozoren in primerno blažiti neravnovesje v družini. Časa za počitek tukaj ni, saj ravno takrat začne prihajati do konfliktov. Omenil bi pa tudi primer, ko se otrok iz stiske reši z begom. To mu ustvari prepričanje, da če si vedno v nizkem štartu, se da pred vsemi težkimi občutki pravočasno zbežati. Tudi v tem primer počitek ne pride v poštev, strah da se bo preteklost ponovila, je prevelik.

Pot odpravljanja SMA ni enostavna. Četudi gre za spremembo na bolje, se telo spremembi upira z veliko silo. Svojega vedenja pa vsekakor ne moremo spremeniti čez noč. Razumsko načrtovanje, kako bomo sedaj delali vse ravno obratno, nam ne odpravi težav, saj so tirnice, ki jih oblikujemo tekom odraščanja pregloboke. Dokler ima oseba dovolj energije in časa da zavestno nadzoruje potek dogajanja, še deloma uspe kolesje spraviti iz tirnice starih vzorcev. Ker pa 24h nadziranje ni mogoče, bo ob prvem trenutku nepozornosti kolesje padlo nazaj na stari tir. Navkljub jasnim željam, ne pride do željenih rezultatov. Tak ponavljajoč neuspeh lahko osebo vse bolj jezi, kar ustvari možnost, da razvije sovraštvo do samega sebe.

AEQ metoda pomaga, da začenjamo spoznavati odpor, ki ga nosimo v sebi. Oseba bo odpor čutila tudi med izvajanjem AEQ vaj, ki predstavljajo zelo primerno okolje, da se bolje spozna z njim. Začenja odkrivati vzroke za odpor in načine, kaj v življenju je potrebno spremeniti, da zmanjšajo ta upor.

Tudi ohranjanje odpora do spremembe življenja ima svoj razlog. V primeru zelene luči oseba izbira odpor, v želji da se zaščiti. Zelo je odvisno od primera, za kakšno otroštvo je šlo, a v večini gre za zaščito pred tem, da se oseba znajde v situaciji, ki bi sprožile občutke podobne tistim neprijetnim iz otroštva. Z zakrčenim telesom, se tudi zaščiti pred spomini iz preteklosti. Tako ohrani iluzijo, da je otroštvo potekalo vredu. In kot tretji razlog za obstoj odpora v odrasli osebi je strah pred izgubo nadzora. Toliko let že živi v simpatičnem načinu delovanja, da si sploh ne zmore več predstavljati, kaj se bo zgodilo, če se sprosti. Strah pred spomini in občutki iz preteklosti je dovolj velik, da nezavedni del uma, še naprej raje izbere zakrčene mišice zelene luči, kot pa počitek.

Klemen Žagar, Učitelj AEQ metode 2. stopnje



Naslednji članek: Refleks travme ali poškodbe
Prejšnji članek: Senzorno-motorna amnezija (SMA)