Senzorno-motorna amnezija (SMA)


5 minut

Človek za svoj obstoj potrebuje gibanje in zaznavanje sebe ter svoje okolice. V ta namen imamo med našim osrednjim živčnim in motornim sistemom razvite povezave, ki jih združujemo pod ime senzorna-motorna povratna zanka.

Kako deluje senzorna-motorna povratna zanka?

Med gibanjem se iz čutil proti centralnemu živčnemu sistemu po senzornem delu povratne zanke prenašanjo informacije o stanju telesa in okolice v kateri se človek nahaja. Možgani to informacijo obdelajo in sprožijo motorni odziv, ki je po motornem delu povratne zanke poslan do mišic, kjer se signal pretvori v daljšanje ali krajšanje mišičnih vlaken. Tako pride do gibanja telesa, ki ga ustvarijo možgani zaradi zadovoljevanje potreb ali želja.

Ker lastno gibanje ali pa premikanje v okolici vseskozi ustvarja nove razmere, to zopet stimulira čutila, da proti možganom pošiljajo nove informacije. Zato je senzorno-motorna povratna zanka aktivna veš čas.

Rast

Cikličnost nam omogoča, da s postopnim izpopolnjevanjem funkcije in/ali strukture telesa nadgrajujemo naše delovanje na višjo raven. Trajni napredek dodajamo v naš sistem z rednim zavestnim učenjem. Zato so faze učenja zelo pomembne za človeka, da iz otroka postane odrasla zrela oseba in nato z nadaljnim učenjem to vlogo ohranja in po potrebi nadgrajuje.

Zaščita

Ker sta senzorni in motorni sklop povratne zanke vitalnega pomena za človekov obstoj, ju moramo v primeru nevarnosti obvarovati. Vsi smo že slišali za odziv boj, beg ali zamrznitev. To so opisi vedenj, jaz pa želim danes predstaviti še pojav, ki pri vseh teh treh odzivih deluje v jedru človeka in mu pravimo Senzorno-motorna amenzija.

V primeru, da se znajdemo v stanju, ki nas močno ovira, ogroža, moti ali omejuje, in z lastnimi sposobnostmi nismo sposobni urediti neravnovesja med našim umom telesom in okolico, pa se na to refleksno odzovemo s prisilno vzpostavitvijo ravnovesja.

Z odzivom dvignemo mišično napetost, s tem pa ustvarimo senzorno ali motorno blokado s katero omejimo sposobnost čutenja in gibanja. Ta obrambni odziv imenujemo Senzorno-motorna amnezija.

Ko napetost postane kronična

Ljudje smo s pomočjo evolucije razvili vrsto mehanizmov, ki nam pomagajo, da lažje preživimo. A velja tudi, da je prav vsakega od njih moč zlorabiti in si z njim povzročiti več škode kot koristi. In to velja tudi za uporabo mišičnega oklepa. Živimo v času, ko večina živi v napetih telesih a se tega ne zaveda, še manj pa je med ljudmi razumevanja, kako tako stanje urediti, da ne eskalira do popolnega uničenja telesa.

Razlog zakaj se tega kritičnega stanja ljudje ne zavedajo je, da človek zaradi pogoste uporabe mišičnega oklepa v preteklosti razvije avtomatski podzavesten odziv. Navada iz preteklosti tako postane človekova sedanjost ne glede na to v kakšnem okolju se nahaja trenutno. Deli telesa ostajajo napeti ves čas, naj si bo to med branjem knjige, delom v pisarni, spanju, teku. Na ta način človek nevedoč zlorabi obrambni mehanizem in v sebi razvije trajno prisotnost Senzorno-motorne amnezije.

V tem primeru govorimo o kronični obliki Senzorno-motorne amnezije in ta zaradi neprimerne uporabe povzroči pri osebi upad gibalnih in čutnih sposobnosti ter razvoj kroničnih težav (utrujenost, bolečine, izguba avtentičnosti in sposobnosti lastnega mnenje, samo-sabotaža, …)

Zaradi prisotnosti visoke entropije, je človeku z napetim telesom življenje v napor in ga navdaja z občutkom nemoči, brezupa, praznine.

Zakaj smo napeti, čeprav bi radi bili sproščeni

V primeru da je oseba odraščala v okolju, ki ni ponujalo zadostne varnosti in primernega prostora za igro in razvoj, je to zanj predstavljalo močen stres. Otrok takih stisk ni zmožen reševati sam, zato mu ne preostane drugega kot da poseže po skrajnih prijemih. Aktivacija mišičnega oklepa otroku nudi kratkoročno zaščito a sabo nosi dolgoročne posledice:

  • nizke gibalne zmožnosti (neučinkovito gibanje, telesno ali verbalno izražanje, izguba avtentičnosti)
  • popačeno zaznavanje okolja (izgubimo zmožnost realnega ocenjevanja dogajanja v nas ali okoli nas)

Te prilagoditve se otrok s časom navadi in jo avtomatizira. V takem stresnem okolju zgradi popačeno mišljenje o pomenu užitka, bolečine in sproščenosti.

Ko otrok odraste, mu sodobni svet ponuja pestro izbiro okolja, v katerem se želi nahajti (še nikoli lažje in dostopnejše v celi zgodovini človeka). Čeprav večina ljudi izbere bolj ustrezno okolje napram tistemu iz otroštva (bolj varno, prijetno in ustvarjalno), pa oseba v novi prostor prinese s seboj vse navade iz preteklosti. Poleg vseh dobrih navad, bo v novem okolju ostala tudi navada, da v situacijah, ki jo spominjajo na preteklost, odreagira z aktivacijo mišičnega oklepa.

Ker je od otroštva minilo več let in smo neprijetne situacije potisnili na stran, se nismo zmožni zavedati, da breme iz ranih let prenesemo v malo drugačni obliki naprej v svet in naprej na svoje potomce. Seveda le v primeru, če nič ne spremenimo.

Kako na bolje?

Navkljub občutku brezupa, je to upravičeno, a povsem nerealno dojemanje situacije.

Je res da je oseba nemočna v sedanjem trenutku, a prihodnost je lahko drugačna. Veliko je ljudi, ki so s pomočjo AEQ metode odkrili, da si z mišičnim oklepom delajo več škode kot koristi. Sam sem s pomočjo učenja AEQ metode spoznal:

  • da imam napeto telo, čeprav ga dojemam kot sproščeno,
  • da v napetem telesu popačeno dojemam svet in nanj v tej luči tudi odreagiram,
  • da z učenjem lahko zmanjšam napetost in mam bolj sproščeno telo,
  • da z učenjem dvignem gibalne in čustvene sposobnosti,
  • da sem odpravil bolečine v hrbtu in vratu,
  • da v sproščenem telesu dojemam okolje bolj resnično,
  • da imam zaradi novih sposobnosti več občutka zadovoljstva, moči in sproščenosti,
  • da sem v sproščenem telesu lažje ustvarjalen in mi življenje več ne predstavlja tako velik napor.

A ostajam skromen v zavedanju, da so za večje trajne spremembe potrebni meseci rednega vztrajnega učenja. V pomoč mi je tudi razumevanje, da je delna ločenost uma in telesa zdrava in da ima svoj namen, ki nam vsem prinaša tudi dobro.

To je za danes vse.

Klemen Žagar, Učitelj AEQ metode 2. stopnje



Naslednji članek: Refleks zelene luči
Prejšnji članek: Senzorno-motorna amnezija (SMA) - osnove