Senzorno-motorna amnezija (SMA) - osnove


4 minut

Naše vedenje je odraz zazanavnja okolja in reakcije, ki jo naredimo na podlagi trenutnih zaznav in izkušenj iz preteklosti. Celotni proces lahko torej razdelimo na čutno zaznavno in gibalno komponento. Vedemo se v vsakem trenutku in vsako vedenje lahko ocenimo kot bolj ali manj primerno. Vrednotimo ga lahko predvsem po tem kako učinkovito smo z vedenjem vplivali na okolico in kako zatem povratna reakcija okolice vpliva nazaj na telo. Za manj primerno se smatra vedenje, ki je osnovano na podlagi popačenih prepričanj in opazovanja okolja. To pa v telesu vedno rezultira k popačenemu in neusklajenemu krajšanju in daljšanju mišic. Če se taki vedenjski vzorci redno aktivirani, postaja neusklajenost kronična. Dalj trajajoče neravnovesje v telesu preprečuje optimalno delovanje osnovnih življenskih funkcij, zaradi česar se v telesu pojavijo vnetja, bolečine in bolezni.
Razliko med bolj in manj primernim vedenjem najdemo v obeh zgoraj omenjenih komponentah (čutna in gibalna). Popačeno zaznavanja in izgubo nazdora nad gibom imenujemo Senzorno-motorna amnezija (SMA).

Do senzorno-motorne amnezije pride, kadar je človek dolgoročno izpostavljen stresnim dejavnikom. Telo jo uporabi kot obrambni mehanizem, kadar je pritisk iz okolice večji kot je naša zmožnost obvladovanja le tega. Če oseba ne najde izhoda iz takega okolja in je izpostavljena stresu dlje časa, potem govorimo o trajni senzorno-motorni amneziji nad katero nima oseba več nadzora. Amnezija postane del našega vsakdana in ostane prisotna, tudi v prijetnem okolju ali pa okolju, kjer je nivo stresa dovolj nizek in bi se bili zmožni z njim spoprijeti in ga urediti.

Živali nadzor nad senzorno-motorno amnezijo vzdržujejo z nagoskim izvajanjem pendikulacije. Ta nagon se je pri živalih ohranil, ker s pendikulacijo skrbijo, da je njihovo telo vedno hitro pripravljeno, da iz poležavanja preide v stanje za beg ali napad. Človek v sodobnem času ni več tako pogosto v hipni življenski nevarnosti in te težnje po konstantni telesni pripravljenosti ni. Živimo v času kjer imamo poleg uporabe telesa na voljo tudi uporabo strojev, pripomočkov, ki delo opravijo namesto nas. V želji po udobju pogosto izberemo slednje in se izognemo procesom, ki bi od nas zahtevali dobro telesno pripravljenost. Aktivni ostajamo samo še v situacijah, kjer nimamo izbire. S tem se umikamo od situacij, ki od nas zahtevajo učinkovito gibanje. Preidemo v življenski slog, kjer uporabljamo le majhen nabor gibov in še ti so zelo poenostavljeni in ponavljajoči. Gibanje več ne nadzorujemo z umom, ampak ga izvajamo rutinsko (nezavedna inkompetenca). V takem primeru se naša povezava med umom in telesom oslabi in privede do senzorno-motorne amnezije. V zgodnji fazi lahko začnemo amnezijo odpravljati sami, v primeru hujše amnezija, pa za izboljšanje potrebujemo tudi zunanjo pomoč v obliki aktivne terapije.

O senzorni amneziji govorimo, ko informaciji, ki jo vsebujejo telesni občutki preprečimo prehod v zavest. S tem pride do pomanjkanja zaznavanja okolja in preostanek informacijskega vakuma zapolnimo z informacijo, ki pa bolj kot z realnim dogajanjem v telesu in okolici, delujejo v skladu z iluzijo - zgodbo, ki si jo ustvari ego, da zaščti in upraviči svoje delovanje. Manjše kot je popačenje občutov, in boljše prehajanje podatkov preko membrane, bolj pristno je naše zaznavanje, kaj se dogaja v nas in v naši okolici. Ko vemo kaj se dogaja, imamo boljše okoliščine za sprejemanje novih odločitev.

Odločitve nato udejanimo v obliki vedenja oz. gibanja, kjer pa tudi lahko pride do gibalne amnezije. Vedenje je naša oblika interakcije z okoljem. Na vsako sproženo akcijo v smeri proti okolju, bomo nazaj dobili odziv okolja. Do motorne amnezije pride, ko gibanje ne želimo izvajati avtentično in ga preoblikujemo in popačimo. Motiv za popačenje vidim v tem, da se želimo izogniti reakciji iz okolja (primer: če osebi ne pokažem da sem na njo jezen, bom zmanjšal verjetnost, da bo njena reakcija do mene bila v obliki jeze. Izogibamo se vedenju, za katerega nosimo prepričanja, da nas lahko kakorkoli ogrozi.

Posledice zgoraj opisanega spreminjanje vedenja je zelo odvisna tudi od časa. Večje težave nastopijo šele, če vedenje preide v ponavljajoč vzorec. Če je vzorec pogost, bodo določeni sklopi mišic bili v stanju prekomerne zakrčnenosti in porabljali več energije, kot sicer. Počasi pa tako delovanje privede do povišanega mišičnega tonusa, ki ga več nismo zmožni znižati. Napetosti v telesu povzročanjo neravnovesje, ki se odraža tudi navzen - telo zavzame specifično držo. Ta pojav je vzbudil zanimanje pri Thomasu Hanni, ki je opazil, da človeško telo zavzame eno od treh refleksnih položajev. Opisal jih je kot refleks zelene luči, refleks rdeče luči in refleks travme. Vsi trije refleksi so sestavni del našega gibanja in človeku koristijo, škodljiv učinek pa imajo, če je telo dlje časa izpostavljeno kateremu izmed refleksov.

Klemen Žagar, Učitelj AEQ metode 2. stopnje



Naslednji članek: Senzorno-motorna amnezija (SMA)